Lezim na ‘ vojaski vzmetnici ‘ hotela Thoni 3000, ki se nahaja na visini nasega Triglava. Moja rutina zadnjih treh dni je spanje, trening, spanje, trening. Danes je malenkost drugace, kot kaze bom naslednji trening docakal brez popoldanskega spanca. Zunaj slisim ratrak, ki ureja progo za jutri, obcutek imam , da nekdo uziva v njem, kdo nebi, saj je popolen dan, sveze zasnezene gore in nebo brez oblacka.

Letosnjo sezono sem se pripravljal nekoliko drugace, ne pomnim kdaj celo poletje niti noci nisem prespal nekje ob obali, moj tradicionalni mesec priprav v Grciji, kjer sem popoldne lahko uzival s svojim zmajem in desko na turkiznem morju, je tokrat nadomescala ‘prelepa zelena’  Gorenjska, no prav veliko izbire nisem imel. Mogoce sem malo veckrat stopil na tenisko igrisce, a nekega vidnega dviga forme nisem zaznal. Sem pa dobro izkoristil nase gozdove, no planinarjenje se ni na mojem seznamu, vec veselja imam s priganjanjem svojega kolesa, se razume navzdol. Se bolje pa sem izkoristil letno karto za fitnes, prelaganje utezi mi je slo kar dobro, na trening sem dvignil malo vec kot dva mestna avtobusa, kar vredu.

No, da se vrnem nazaj, jutri me caka mislim da 19 snezni trening v novi sezoni. Seveda , ko je vecina se uzivala nekje v senci s pogledom na morje, sem jaz ze obuval neudobne pancarje in se spraseval ali je res vredno. Kaj je tisto , ki me se vedno zene naprej. Ok, neizponjeni cilji in zelje so nekaj, kar je zame se vedno sveto, upanje je in bo moje gonilo. Ampak koncno lahko recem, da sem danes ob video klicu domov, spoznal da prehajamo v 11/12 leta, ko marsikje postaja turobno, sam pa sem nagrajen za vse garanje, no skoraj za vse. V zadnjih nekaj treningih res uzivam na snegu, ponovno so se vrnili obcutki, ki prinasajo nekaj vec zadovoljstva. Res sem priviligiran, da se vedno lahko lovim svoje sanje, visoko, blizu sonca na zasnezenih progah Alp. Pekoc obcutek v nogah in lovljenje sape po vsaki voznji, pa sta edina pot do dobre priprave na prihajajoco tekmovalno sezono.

Se beremo.

Deli s prijatelji

Zanimalo me je kaj Google najde pod besedo snowboarding. Med drugimi mi je ponudil spletno stran www.britannica.com , kjer je Torah Bright zapisala, kar nekaj zanimivega o razvoju tega sporta. Gre za sport, ki ima korenine v smucanju, surfanju in rolkanju, kjer se po zasnezeni podlagi spuscas z desko, na katero si pritrjen bocno z rahlo usmeritvijo v smer voznje.

Sport se je zacel razvijati v 60′ in 70’ih, v 80’ih pa je skokovito rastel v popularnosti in postal olimpijski sport leta 1998. Boarderji so bili ze od samih zacetkov ljubitelji narave in se radi izrazajo s svojim stilom, ki ga na zacetku mnogi niso razumeli, svoj sport imajo kot zdravilo za  duso, saj zasnezene gore predstavljajo idealno okolje za umiritev znotraj sebe in iskanje novih dimenzij.

Mnogi trdijo da so Zdruzene drzave Amerike rojstni kraj snowboarda, v poznih 60’ih so tam organizirali prvo tekmovanje, sprva so se sicer imenovali snurferji, do konca 70′ ih so prodali prvi milijon snurfov. Kmalu so nastale prve manofakture, na vzhodni obali je Jack Burton ustanovil Burton snowboards, v Kaliforniji je skateboarder Tom Sims ustanovil Sims snowboards, poleg njega je tam Chuck Barfoot ustanovil Barfoot snowboards, v Washingtonu pa je Mike Olson svoje podjetje poimenoval Gnu snowboards. Ti pionirji so v Vermontu organizirali prvo nacionalno snow surfing prvenstvo, ki ga je leta 1982 zmagala ekipa Burton snowboards, leto kasneje  je Tom Sims v Kaliforniji organiziral prvo svetovno prvenstvo v halpipu.

Seveda so v 80’ih le redka smucisca dovolila vstop deskarjem na smucisca, zaradi cesar se je mogoce razvil nek stereotip, da so deskarji uporniki, kar nekateri zmotno mislijo se danes. Seveda pa so se deskarji vedno radi izrazali s pomocjo glasbe in oblacil, ki so se razlikovala od tradicinalnih, saj je bilo med njimi veliko nadarjenih posameznikov.

Kakorkoli, leta 1994, je zaradi popularnosti sporta, Mednarodni olimpijski komite, sprejel deskanje v svojo druzino sportov, tako so se deskarji leta 1998 v Naganu prvic pomerili v dveh disciplinah v veleslalomu in halfpipu. V dveh desetletjih je od pionirja prislo deskanje med najbolj gledane discipline med zimskimi olimpijskimi sporti, najvec pozornosti pa pritegne v Zdruzenih drzavah Amerike, kjer so olimpijske medalje edino kar steje v zimskih sportih.

Ko sem se zazrl v zgodovino tega sporta in bil tudi sam v zadnjih 20 letih del tega dogajanja, sem obcutil razvoj in profesionalnost vseh, ki se ukvarjajo s tekmovalnim deskanjem na snegu. Dejstvo, ki pa mi je mogoce se zmeraj nepojemljivo, pa je statistika, ki pravi , da sem edini neamerican z osvojenimi tremi olimpijskimi medaljami, res da zaenkrat se brez zlate.

Vprasanje, ki se mi je zastavilo tudi pred igrami v Pyeongchangu, kjer smo 4 uspeli priti na vrh lestvice, se ponuja samo. Kdo bo prvi Zemljan, ki bo  uspel osvojiti 4 olimpijske medalje? Se beremo.

Deli s prijatelji

Se tudi vi veckrat sprasujete. Zakaj veckrat ne napisem bloga, zakaj vztrajam v snowboardu, zakaj ne nastopam na vseh tekmah, zakaj so moji rezultati slabsi, zakaj ?

Gasper ( clan moje ekipe ) bi rekel, ‘vesolju je vseeno’. Sam se ne sprasujem vec, clani mojega fan kluba ste mi na Rogli ponovno izkazali podporo, Carji ste,  sam pa sem dosegel pomemben korak proti odgovoru. Vse ostalo je nepomembno.

Edini vprasanji se glasita, kaj lahko naredim in kje lahko pridobim? Se beremo.

Deli s prijatelji